Slikarstvo Janka Orača je nenehna komunikacija s stvarnim krajinskim prostorom in osebnimi, intimnimi »interieri«. Je ustvarjalno hrepenenje po prostorskih iluzijah zunanjega in notranjega sveta.

S prefinjenim iskanjem tonskih variacij, s stopnjevanjem in plemenitenjem izbrane barvne osnove, z ustvarjanjem prelivanj, presevanj in pronicanj popelje slikovne prizorišče v tretjo dimenzijo. Odloča pa se tudi za radikalnejša, povsem konkretna vstopanja v prostor. V duhu postmodernih tendenc in seveda osebnih ustvarjalnih poigravanj in eksperimentiranj, je klasično formalno podobo slike zamenjal za leseno prizmo, ji tako dal novo pojavno obliko, posredno pa tudi novo vlogo. Osvobodil jo je stene, jo suvereno umestil v prostor in ji omogočil, da se razodene na različne načine, z različnih strani in nivojev. Postala je slikarsko-kiparski artefakt, pri tem pa je ohranila vse značilnosti Oračevega likovnega nagovora. Continue reading →

Janko Orač, slikar in grafik, sodi vsekakor med plodovitejše slovenske avtorje, saj je eden tistih, ki ustvarja tako rekoč ves čas. Njegov prepoln atelje je preplet barv, razpoloženj ter energije duhovno vizualiziranih prostorov. Generacijsko sodi med tiste avtorje, ki so se v drugi polovici prejšnjega stoletja zavestno lotili slikarskih problemov modernizma. Zanj je značilna  prepoznavna in karakterno jasno izoblikovana likovna govorica, ki se v razvoju opusa študijsko loteva globalnih likovnih akterjev v zgodovini modernizma, a obenem ostaja s fragmentarno ponotranjenimi in poudarjenimi elementi izrazito subjektivistična.

Na razstavi v Gorenju je predstavljen izbor slik, ki so nastale v zadnjem obdobju, ko je avtor pripravljal kar nekaj razstav, največja med njimi pa je bila letos poleti v Koroški galeriji likovnik umetnikov Slovenj Gradec. Njegov slikarski opus se giblje predvsem v žanru krajine in v polju abstraktnega ekspresionizma. Barvna paleta je izredno pestra in se razpira, odvisno od notranje intence, v barvnem razponu pomladno zelenih in svežih tonov, preko poletnih modrih ter jesenskih, sončno žarečih oranžno rdečih, do subtilnih sinje modrih in belo preplastenih, ki so barve zime. Ves ta diapazon smo poskušali predstaviti tudi tokrat na razstavi, zato smo jo poimenovali kar Štirje letni časi. Seveda gre za abstraktne krajine, ki so avtorjevi asociativni mentalni prostori ugodja, katere Orač pregnete v likovne podobe lastnih mentalnih presežkov. Zato le redkokdaj v njih zaznamo topografske značilnosti, če pa že, so le ti kot citati v funkciji graditve slikovnega polja, katero pogosto dogradi z intervencijo lastnih znakovnih ideogramov ter plastenjem barv do te mere, da zadovolji lastno teoretično in estetsko komponento, obenem pa v delu ustvari zanj značilno lirično noto. Njegovi prostori so zato prijetni in domači, v obiskovalcu pa ob pogledu nanje zbujajo ugodje. Seveda je vsakemu posamezniku dano, da si ob razstavljenih delih ustvari svojo lastno interpretacijo, vendar ne dvomim , da boste ob ogledu razstave uživali, saj bi se morali ob vsem povedanem pri tem počutiti kot doma.

Goran Milovanović