Janko Orač – Stebri
Slikarstvo Janka Orača je nenehna komunikacija s stvarnim krajinskim prostorom in osebnimi, intimnimi »interieri«. Je ustvarjalno hrepenenje po prostorskih iluzijah zunanjega in notranjega sveta.
S prefinjenim iskanjem tonskih variacij, s stopnjevanjem in plemenitenjem izbrane barvne osnove, z ustvarjanjem prelivanj, presevanj in pronicanj popelje slikovne prizorišče v tretjo dimenzijo. Odloča pa se tudi za radikalnejša, povsem konkretna vstopanja v prostor. V duhu postmodernih tendenc in seveda osebnih ustvarjalnih poigravanj in eksperimentiranj, je klasično formalno podobo slike zamenjal za leseno prizmo, ji tako dal novo pojavno obliko, posredno pa tudi novo vlogo. Osvobodil jo je stene, jo suvereno umestil v prostor in ji omogočil, da se razodene na različne načine, z različnih strani in nivojev. Postala je slikarsko-kiparski artefakt, pri tem pa je ohranila vse značilnosti Oračevega likovnega nagovora.
Kljub temu, da so si Oračeve prizme oz. njegovi stebri nadeli kiparski karakter, imajo na njih svoj dominat barve. Vanje so zajete reminiscence na krajinske danosti, ki pa dodatno zažarijo s slikarjevim notranjim pozitivističnim razpoloženjem ter celoto preplavijo s harmoničnim, sferičnim vzdušjem. Avtor namreč z barvami snovno materialnost popelje v »prosojnost« duhovne vizije.
Slike, pogosto koncipirane v obliki triptihov, tovrstno zasnovo, ohranjajo tudi na prizmah, kjer se slikovna polja povežejo v neločljivo simbiozo, v svežo, novo soodvisnost.
A tudi sama oblika skulpto-slike prinaša bogato simboliko. S svojo pojavnostjo personificira steber, opozarja na pokončen, najpomembnejši element z nosilno funkcijo. Tokrat postane nosilec slikarjevega idejnega sveta.
Je steber, ki se razteza med dvema sferama – med zemeljsko in nebesno in s tem morda asociira na življenje in na njegove večne analogije. Življenje pa je tisto, ki nenehno vibrira v likovnih zapisih Janka Orača. Žari iz barv, se pretaka po linijah, se poraja in že izgineva v nakazanih, komaj slutenih formah, se sublimno razkriva skozi plastenja, trepeta v strukturah materialno konkretnejših nanosov. Življenje, ki lahko sedaj kipi v prostor in ga povsem obvladuje.
In steber je v zgodovini prevzemal tudi spominsko vlogo. Je spomin na videno in doživeto realnost, zapis, ki postane trajni pomnik slikarjeve percepcije prostora in časa.
Je pa tudi simbol avtorjeve zmage, njegove pogumne odločitve za novo, nekonvencionalno obliko nosilca likovne izpovedi.
In je element, ki posega in sooblikuje ambient, v katerega je postavljen. Iz njega se v prostor širi njegova magična moč: življenjska vedrina, radost, žareča toplina, modra otožnost ali skrivnostna zastrtost.
Iz njega nam s svojo prepričljivo likovno govorico spregovori avtor sam – tokrat v obliki, na slikarski način obdelanega »telesa«.
Anamarija Stibilj Šajn