JANKO ORAČ, GRAFIKE – 23. marec do 30. junij 2018, Jakčev dom, Dolenjski muzej Novo mesto

Likovno snovanje diplomiranega slikarja in univerzitetnega specialista grafike Janka Orača se že štiri desetletja gibljev abstraktnem krogu lirične ekspresije, in sicer v tistem, v katerem se vez spredmetno stvarnostjo ni nikoli povsem pretrgala in ostaja prisotna enkrat vosnovni kompoziciji, drugič v risarskih intervencijah. Janko je opazovalecsveta, je umetnik, ki je v neprestanem gibanju in iskanju, saj kot sam pravi,je likovno ustvarjanje zanj življenjska pot. Tako je njegovo ustvarjanje pravopopotovanje, podvrženo neumornemuraziskovanju, ki se kaže tako na področju barvnega eksperimentiranja, vmedsebojnem kombiniranju različnih slikarskih in grafičnih tehnik, ter napodročju prehajanja dvodimenzionalnosti likovne površine v prostor. V letihneprekinjenega ustvarjanja je izoblikoval docela samosvoj, prepoznaven osebnilikovni rokopis, ki je dobro poznan tako strokovni kot širši javnosti.

Čeprav se na tej razstavi predstavlja z reprezentativnim izborom grafičnih del, v veliki večini najnovejših, jih ne moremo obravnavati ločeno od njegovega daljšega razvojnega obdobja, tako v grafiki, kot v slikarstvu. Njegovo ustvarjanje je namreč neločljivo povezano, saj se v slikarstvu pojavljajo določeni grafizmi, v grafikah pa se čuti slikarski pristop. Izrazito slikarski način razmišljanja je tako postal stalnica v njegovem ustvarjalnem procesu. Dela sintetizirajo njegovo likovno poetiko in zgovorno prikazujejo premišljen in nenehen razvoj v obeh ustvarjalnih panogah v svojstveni likovni poetiki. Za vsa njegova ustvarjena dela je značilno, da je njihov nastanek odvisen od slikarjevega trenutnega navdiha, ki ga skoraj praviloma najde v naravi ali v svojem neposrednem bivalnem okolju. Tako kljub abstraktnosti likovnih zapisov lahko v njih zaslutimo posamezne krajinske izseke ali izseke bivalnega okolja, posamezne arhitekturne elemente, predmete,figure, ki pa sicer nimajo upodobitvene funkcije, saj se rojevajo spontano v slikarjevi podzavesti. Lahko bi rekli, da uprizarja krajine svojega doživljanja, psihograme, ki so kot odsev soočanj, zaznav, doživetij in občutij vizualne stvarnosti. Jožef Muhovič je v enem od svojih zapisov napisal: »Umetniška dela so čutni ekvivalent duhovnih vsebin. Ko opazujemo umetniška dela, moramo za njihovo (še tako ekstravagantno in nerazumljivo) obliko vedno iskati človeka z njegovimi pogledi, potrebami, vrednotami, pa tudi željami, barierami in stiskami, ki izvirajo iz neskladja med njegovim notranjim in zunanjim svetom.«riginalna umetniška grafika je zahtevno, garaško delo, nemalokrat tudi umazano, ki zaradi procesnega in relativno dolgotrajnega ter počasnega načina nastajanja umetniku narekujejo specifičen ustvarjalni proces,ki traja dlje kot pri drugih izraznih likovnih medijih. Ustvarjalec grafike se v prvi fazi znajde pred prazno matrico, kot slikar pred belim platnom. V drugi fazi pa je ponovno postavljen pred format belega papirja, pripravljenega na odtis, in ki zahteva predhodno ustvarjalčevo znanje ter tehtno odločitev na vseh stopnjah snovanja – gradnje matrice in končnega odtiskovanja. Nedvomno pomemben je avtorjev notranji dialog z grafično snovjo, s postopki, z obdelavo različnih tiskarskih površin, v dodajanju, odvzemanju, tiskanju in vnovičnem tiskanju, raziskovanju skrivnosti papirjev in barv, delovanju jedkih snovi, opazovanju rojstva in razvoja grafičnega lista. Pravil v tehnologiji tiska pravzaprav ni;obstajajo le osnovne zakonitosti materiala in orodja ob likovnem konceptu ustvarjalca, ki se pri vsaki plošči spušča v novo avanturo, zanašajoč se na svojo izkušenost in iznajdljivost. V samem tehničnem postopku nastajanja grafike se Orač prepušča eksperimentiranju, ki mu omogoči želeno doseganje končnih tehničnih grafičnih učinkov in izkoriščanje medijskih možnosti. Z intenzivnim ustvarjanjem grafik se ukvarja že vse od leta 1994, insicer v širokem spektru klasičnih tehnik visokega tiska (lesorez, linorez, monotipija)in tehnikami globokega tiska (jedkanica, suha igla, akvatinta, reservage), poslužujepa se tudi najrazličnejših kombinacij med njimi. V zadnjem času ga jenezaustavljivo potegnila vase relativno mlada grafična tehnika, kolagrafija,tehnika visokega in globokega tiska, s katero se na tej razstavi predstaviprvič. Njena značilnost je, da z njo ne moremo doseči velikega števila enakihodtisov, lahko pa dosežemo zanimive monotipistične odtise z eksperimentiranjempri nanosu in brisanju barve ter jakostjo njenega nanosa. Orač ustvarja namrečpovsem neobremenjeno in se svobodno, brez zadržkov, spoprime z različnimitehničnimi principi ustvarjanja grafičnega medija. Grafiko z naslovom Iz ciklaOdtisi globin I lahko štejemo med izvorne avtorjeve kolagrafije, saj ga je njennastanek še globje potisnil v aktivno iskanje grafičnega izraza te tehnike, ki kljubpremišljeni zasnovi omogoča slučajne učinke prostorskih in svetlobnihvrednosti. Omogoča tudi hiter zapis idej in njen takojšen prenos v grafičnimedij. Nastal je cikel z naslovom Odtisi globin, v katerem se je avtor predvsemintuitivno prepuščal svojemu ustvarjalnemu glasu in kot iz globin so vrela nadan nova spoznanja prepredena s preteklimi doživljaji. Ustvarjene krajinenosijo pridih mističnosti, v nekaterih so upodobljeni v prostoru izgubljeniantropomorfni liki, ki vzbujajo temačno, tesnobno občutje, v drugih je krajina,prikazana skozi izčiščeno strukturo geometrijsko zasnovanih oblik.

Likovno snovanje diplomiranega slikarja in univerzitetnega specialista grafike Janka Orača se že štiri desetletja giblje v abstraktnem krogu lirične ekspresije, in sicer v tistem, v katerem se vez spredmetno stvarnostjo ni nikoli povsem pretrgala in ostaja prisotna enkrat vosnovni kompoziciji, drugič v risarskih intervencijah. Janko je opazovalecsveta, je umetnik, ki je v neprestanem gibanju in iskanju, saj kot sam pravi,je likovno ustvarjanje zanj življenjska pot. Tako je njegovo ustvarjanje pravopopotovanje, podvrženo neumornemuraziskovanju, ki se kaže tako na področju barvnega eksperimentiranja, vmedsebojnem kombiniranju različnih slikarskih in grafičnih tehnik, ter napodročju prehajanja dvodimenzionalnosti likovne površine v prostor. V letihneprekinjenega ustvarjanja je izoblikoval docela samosvoj, prepoznaven osebnilikovni rokopis, ki je dobro poznan tako strokovni kot širši javnosti.

Čeprav se na tej razstavi predstavlja z reprezentativnim izborom grafičnih del, v veliki večini najnovejših, jih ne moremo obravnavati ločeno od njegovega daljšega razvojnega obdobja, tako v grafiki, kot v slikarstvu. Njegovo ustvarjanje je namreč neločljivo povezano, saj se v slikarstvu pojavljajo določeni grafizmi, v grafikah pa se čuti slikarski pristop. Izrazito slikarski način razmišljanja je tako postal stalnica v njegovem ustvarjalnem procesu. Dela sintetizirajo njegovo likovno poetiko in zgovorno prikazujejo premišljen in nenehen razvoj v obeh ustvarjalnih panogah v svojstveni likovni poetiki. Za vsa njegova ustvarjena dela je značilno, da je njihov nastanek odvisen od slikarjevega trenutnega navdiha, ki ga skoraj praviloma najde v naravi ali v svojem neposrednem bivalnem okolju. Tako kljub abstraktnosti likovnih zapisov lahko v njih zaslutimo posamezne krajinske izseke ali izseke bivalnega okolja, posamezne arhitekturne elemente, predmete,figure, ki pa sicer nimajo upodobitvene funkcije, saj se rojevajo spontano v slikarjevi podzavesti. Lahko bi rekli, da uprizarja krajine svojega doživljanja, psihograme, ki so kot odsev soočanj, zaznav, doživetij in občutij vizualne stvarnosti. Jožef Muhovič je v enem od svojih zapisov napisal: »Umetniška dela so čutni ekvivalent duhovnih vsebin. Ko opazujemo umetniška dela, moramo za njihovo (še tako ekstravagantno in nerazumljivo) obliko vedno iskati človeka z njegovimi pogledi, potrebami, vrednotami, pa tudi željami, barierami in stiskami, ki izvirajo iz neskladja med njegovim notranjim in zunanjim svetom.«riginalna umetniška grafika je zahtevno, garaško delo, nemalokrat tudi umazano, ki zaradi procesnega in relativno dolgotrajnega ter počasnega načina nastajanja umetniku narekujejo specifičen ustvarjalni proces,ki traja dlje kot pri drugih izraznih likovnih medijih. Ustvarjalec grafike se v prvi fazi znajde pred prazno matrico, kot slikar pred belim platnom. V drugi fazi pa je ponovno postavljen pred format belega papirja, pripravljenega na odtis, in ki zahteva predhodno ustvarjalčevo znanje ter tehtno odločitev na vseh stopnjah snovanja – gradnje matrice in končnega odtiskovanja. Nedvomno pomemben je avtorjev notranji dialog z grafično snovjo, s postopki, z obdelavo različnih tiskarskih površin, v dodajanju, odvzemanju, tiskanju in vnovičnem tiskanju, raziskovanju skrivnosti papirjev in barv, delovanju jedkih snovi, opazovanju rojstva in razvoja grafičnega lista. Pravil v tehnologiji tiska pravzaprav ni;obstajajo le osnovne zakonitosti materiala in orodja ob likovnem konceptu ustvarjalca, ki se pri vsaki plošči spušča v novo avanturo, zanašajoč se na svojo izkušenost in iznajdljivost. V samem tehničnem postopku nastajanja grafike se Orač prepušča eksperimentiranju, ki mu omogoči želeno doseganje končnih tehničnih grafičnih učinkov in izkoriščanje medijskih možnosti. Z intenzivnim ustvarjanjem grafik se ukvarja že vse od leta 1994, insicer v širokem spektru klasičnih tehnik visokega tiska (lesorez, linorez, monotipija)in tehnikami globokega tiska (jedkanica, suha igla, akvatinta, reservage), poslužujepa se tudi najrazličnejših kombinacij med njimi. V zadnjem času ga jenezaustavljivo potegnila vase relativno mlada grafična tehnika, kolagrafija,tehnika visokega in globokega tiska, s katero se na tej razstavi predstaviprvič. Njena značilnost je, da z njo ne moremo doseči velikega števila enakihodtisov, lahko pa dosežemo zanimive monotipistične odtise z eksperimentiranjempri nanosu in brisanju barve ter jakostjo njenega nanosa. Orač ustvarja namrečpovsem neobremenjeno in se svobodno, brez zadržkov, spoprime z različnimitehničnimi principi ustvarjanja grafičnega medija. Grafiko z naslovom Iz ciklaOdtisi globin I lahko štejemo med izvorne avtorjeve kolagrafije, saj ga je njennastanek še globje potisnil v aktivno iskanje grafičnega izraza te tehnike, ki kljubpremišljeni zasnovi omogoča slučajne učinke prostorskih in svetlobnihvrednosti. Omogoča tudi hiter zapis idej in njen takojšen prenos v grafičnimedij. Nastal je cikel z naslovom Odtisi globin, v katerem se je avtor predvsemintuitivno prepuščal svojemu ustvarjalnemu glasu in kot iz globin so vrela nadan nova spoznanja prepredena s preteklimi doživljaji. Ustvarjene krajinenosijo pridih mističnosti, v nekaterih so upodobljeni v prostoru izgubljeniantropomorfni liki, ki vzbujajo temačno, tesnobno občutje, v drugih je krajina,prikazana skozi izčiščeno strukturo geometrijsko zasnovanih oblik.

V času magistrskega študija grafike na Zagrebški likovni akademiji se je poleg raziskovanja svojstvenega grafičnega izraza, z vso vnemo posvetil raziskovanju različnih tehničnih postopkov priprave matrice, ki so, primerno dobi ozaveščanja naravnejšega bivanja, temeljile predvsem na zdravju prijaznejših postopkih npr. jedkanju s soljo in modro galico, in z rezultati dosegel svojevrstnost, enkratnost in žlahtnost grafičnih odtisov.

Osnovni temelj, izhodišče grafičnega ustvarjanja, je nedvomno risanje oz. risba, ki s svojo emocionalno neposrednostjo in intuitivno prodornostjo nastopa kot najbolj prvinski, spontan in oseben izraz ustvarjalčevih misli in doživljanj. Sled roke je v risbi, obdelani z grafičnimi postopki še toliko bolj izrazna, zato so ustvarjalci grafike še posebej občutljivi na drobne nianse in jim posvečajo veliko pozornosti ter skrbno izbirajo v risbi artikuliranim oblikam ustrezno grafično tehniko, ki tem oblikam omogoča poudariti njihovo značilno oblikovno vsebino. V Oračevih grafikah se pojavljajo številni linijski poudarki in drobni ritmi potez, ki opozarjajo na avtorjevo izjemno subtilnost. Njegova izrazito individualno avtorska poetika risbe pa je razpoznavna v poenostavljenih silhuetah naravnih oblik, ki kot znakovne intervencije načrtno sooblikujejo kompozicijo likovnega polja, tako slikarskega kot grafičnega, in prihajajo iz avtorjevega nezavednega sveta. Kot pravi avtor sam, ga pri snovanju likovnega organizma zanimajo predvsem podobe, ki bi delovale kot znaki, simboli tega prostora in z njimi išče globljo vsebinsko – simbolno rešitev.

Pomemben cikel Oračevih ustvarjenih grafik predstavljajo lesorezi, ki ga privlačijo že od samih začetkov njegovih likovnih razmišljanj. Naravne strukture so tiste, v katerih prepozna svoj izraz in ki ga zapeljejo v likovno abstrakcijo z jasno pripovedno noto. Posamezni lesorezi so z mnogimi vključenimi simboli pravi poklon Novemu mestu, njegovim geografskim značilnostim, njegovi zgodovini in literarnim velikanom, ki so v njem ustvarjali. V njih prepoznamo posamezne krajinske izseke, predvsem okljuk reke Krke, podobo novomeškega vodnjaka na Glavnem trgu in posamezne predmete, ki so del arheoloških odkritij s Kapiteljske njive. Z veliko mero senzibilnosti se odzove tudi na verze posameznih pesnikov, ki mu kot ohlapno ogrodje služijo za gradnjo likovne zgodbe, naj omenim le Kettejevo pesem Na trgu. V tem duhu je skozi leta ustvarjanja izdal več grafičnih map za bibliofilske knjige, in sicer leta 2003 z naslovom Večnost trenutka, s pesmimi Josipa Ostija, leta 2007 z naslovom Reka poetičnih podob, s pesmimi Ivana Gregorčiča, Marjane Kočevar in Milana Marklja, leta 2012 mapo Exlibrisov in leta 2015 grafično mapo Svetline nad mestom, s pesmimi Mirana Jarca, Dragotin Ketteja in Severin Šalija.  Na področju grafike je tako ustvaril odličen opus, ki predstavlja trdno paralelo slikarskemu.

Pri reševanju prostorskih problemov Orač poseže tudi po skulpturnih slikah v obliki poslikanih prizem, njihovo različico je predstavil tudi na tokratni razstavi. Za razliko od predhodnih poslikanih, so tokratne ustvarjene s kosi kolažiranih fragmentov grafičnih odtisov. V bistvu gre za grafike, ki jim je avtor dodal še prostorsko razsežnost. Ti grafično kolažirani tristrani objekti v sebi, prav zaradi števila tri, nosijo neko posebno moč. Število tri namreč izraža razumski in duhovni red, združuje troedinost živega bitja, po določenih verovanjih naj bi bilo tudi popolno število, ki ne premore dopolnitve. Nenazadnje je tudi čas trojen; preteklost, sedanjost in prihodnost, in če se razmišljamo naprej, je na Oračevih prizmah prihodnost zapisana na strani, ki je obrnjena proti steni – zapisana, vendar očem nevidna. S kolažiranimi kosi grafik poskusnih odtisov premišljeno urbanizira likovno polje in vzpostavlja red, ki daje fragmentom novo vsebino, nenazadnje pa se skozi plodovito umetniško produkcijo sooči z lastnim likovnim razvojem. Gre za intimno refleksijo, v kateri starejša dela dobijo novo vlogo med tem, ko se soočijo z najnovejšimi.  Kot pravi avtor, se ob raziskovanju lastnega izraza zaveš, da odmiki nikoli niso zares odmiki in da so izhodišča ostala ista. Da je vedno po sredi neka notranja linija – tisto, kar je tvoje.

Ustvarjanje v različnih likovnih tehnikah, enkrat slikarstvu, drugič v grafiki, razširja obzorja in v ustvarjalni duh prinaša kisik, nova spoznanja, razmišljanja, nenazadnje rešitve, ki pripeljejo do razvoja in višje ravni likovnega snovanja. Nedvomno pa je v vseh izraznih tehnikah razvidna rdeča nit, ki povezuje celoten avtorjev tako slikarski kot grafični opus.

Če povzamem besede Bogdana Borčića, da mora dober grafik idejo likovnega dela obdržati v mentalni predstavi, v glavi, vse do poskusnega odtisa, se nam razkrije še ena pomembna značilnost grafičnega medija, in sicer njegova strukturalna postopnost. Tako natančno izdelan načrt izvedbenih stopenj privede grafika do tega, da mora misliti in delovati sistemsko in večplastno; tako počasi, plast za plastjo, razkriva skrivnosti grafičnega ustvarjanja. Na nas gledalcih pa je, da se ustavimo, zazremo in dovolimo, da se nam zgodba ustvarjene grafike nato plast za plastjo počasi odkriva in nas zapelje s svojo zgodbo ter v nas zbudi občutke, spomine, spoznanja… Grafiko tako razumem kot nosilko bolj tihih sporočil, ki zahteva kontemplacijo in poglabljanje. V svet liričnega razpoloženja, praviloma odslikanega iz avtorjeve lastne notranjosti, prežetega s pozitivnimi, optimističnimi mislimi ter brez intenzivnejšega miselnega vživljanja in zapletanja s predmetom, nas popeljejo grafike Janka Orača, če se jim le prepustimo.

Jasna Kocuvan Štukelj

Utrinki iz razstave, foto: Boštjan Pucelj

[Show as slideshow]