Aktualno

JANKO ORAČ: OSONČENI SPREHODI

Janko Orač, diplomirani slikar in univerzitetni specialist grafik, je nenehno na ustvarjalnem potovanju. Na njem uresničuje prvine slikarskega in grafičnega medija ter jih v svojem delovanju, še posebej na področju slikarstva, tudi neločljivo povezuje. S tem njegove slike pridobivajo vznemirljivost ter premorejo svojstvenost in močan avtorski karakter.

V vsebinskem smislu ga poti vodijo v krajino, z veliko ljubeznijo v dolino Zibike, na Tinsko in v Novo mesto, v kraje, kjer se je rodil in odraščal in tja, kjer si je ustvaril svoj bivanjski prostor, ki se mu v naravno oazo odpira kar skozi ateljejsko okno. Ta svet mu je neizčrpen vir navdiha, nagovarjajoč v barvah in oblikah, v atmosferah, še posebej tistih, ko te zahajajoče sonce obsije z zadnjimi žarki ali pa temino noči razsvetljujejo neštete drobne lučke. Zanima ga krajinska tektonika, temeljne poteze njenega obraza, strukture, ki zaznamujejo površino. A na slikarskih platnih vendarle snuje drugačno, samo njegovo pokrajino. Zunanje ponotranji, osebno in likovno osmisli. In osonči, a ne le z žarki žgočega sonca, temveč s čutenjem, z naklonjenostjo, z njegovimi najlepšimi emocijami, ki iluminirajo in poudarjajo živahen, topel in pisan kolorit, ubran v privlačno in očarljivo harmonijo. Tako se avtor vselej znova zasidra v barvni abstraktni ekspresiji, s katero lahko opredelimo njegov opus. Kljub izoblikovani in prepoznavni poetiki pa ga pri ustvarjanju nenehno spremljata raziskovanje in eksperimentiranje.

Nabor slik za tokratno razstavo Janka Orača predstavlja kot pisca eruptivno izraženih barvnih zgodb pa tudi kot slikarja vehementne, odločne in temperamentne poteze, ki vselej znova na slikovnem polju pušča tudi sledi svoje grafične narave.

Barvna erupcija pripada toplim, žarečim, s trenutno energijo narave in tisto, ki prihaja iz praspomina, prepojenimi barvnimi vrednostmi. Rumena, oranžna, rdeča so mu temelji, ki v mnogih niansah in tonskih gradacijah živijo polnost kolorističnega utripa. Zelene vodijo na sprehode v druga okolja in prinašajo drugačna doživetja. So voda, tako domačega ribnika kot reke Krke, so rastje zelene Dolenjske in še več – slikarjev pomiritveni trenutek, spokojen in ponotranjen, ki s fluidnimi vrednostmi učinkuje celo meditativno.

Slike so grajene z občutenim nalaganjem barvnih nanosov, ki se razpenjajo med lazurnimi in konkretnimi. S tem avtor barvne ploskve intenzivira, hkrati pa pod njimi ustvarja skrivnostne plasti, ki spominjajo na palimpsest, zdaj z bolj, drugič z manj razkritim barvnim vzdušjem spodnjih slojev. Barvne fasete oziroma ploskve so globinsko in površinsko odprte, prehodne in učinkujejo povezovalno, a vendar vsaka  »puzzla« slikovnega polja ohranja delček avtonomije.

Tako ustvarjeno slikovno prizorišče predstavlja prostor, sestavljen iz nemoduliranih, vendar dokaj jasnih barvnih ploskev, ki je pripravljen za zasaditev po izraznosti bogatega linijskega repertoarja; točke, drobne, segmentirane črtice, jasnejše in tekoče linije, pravolinijske in sklenjene, ostre in mehke ter črte različnih debelin. Vse to so tisti »grafični drobižki«, ki predstavljajo izživetje slikarjeve grafične identitete in na znakovnost ter simbolnost omejeno komuniciranje s krajinsko resničnostjo. So najbolj neposredno izživet impulz slikarjeve notranjosti, ki postane znamenje, »genius saeculi« in »genius loci«, a za svojimi asociativnimi namigi in sporočilnostjo premore zakladnico likovnih vrednosti.

Kompozicije so komponirane premišljeno in uravnoteženo ter sledijo čvrsti logiki. So pa tudi odprte in dajejo občutek, da se ustvarjalni sprehod nadaljuje, da lahko korak krene po grebenu, na nov hrib in se pogled lahko odpre v novo dolino. Zato slikar svoje slike povezuje v diptihalne ali celo triptihalno zasnovane celote.

»Meni so prepevale naše gore in naše doline, koder sem hodil, in moje srce je prepevalo z njimi.« je zapisal Ivan Cankar v črtici To so pa rože, v zbirki Podobe iz sanj. Tudi Oračev svet prepeva v njegovi notranjosti in mu je blizu, tudi takrat, ko je  fizično odmaknjen od njega. Njegovi vtisi so tako močni, da ne morejo izzveneti, slikarjeva likovna govorica pa tako klena, da lahko pooseblja vizualno bistvo, ne da bi ga opisovala. Kljub temu, da dela prinašajo izkušnjo modernistične abstraktne slike, nam v zavest prikličejo utrinke stvarstva, v tisti pravi, asociativni in hkrati še vedno svobodni doživljajski meri.

Slike Janka Orača so nagovarjajoče. Objemajo nas s toplino, iskrenostjo in globino. V nas premaknejo marsikatero čutečo struno, četudi ne poznamo ozadja njihovega nastanka, četudi ne poznamo vsebine in s tem krajev, po katerih se avtor sprehaja, in nam morda niso blizu podobe, ki ne premorejo razpoznavnih objektov. Podarjeno jim je, po Cankarju, prgišče likovne izraznosti, emotivnosti in lepote, ki ima to sposobnost, da gledalcu približa in v celoto zlije dva slikarjeva svetova, zunanji in notranji, svet stvari, ki jih opazi oko in svet čutnega, likovnega mišljenja in spoznanja, svet idej, ki jih avtor z umetniškimi dejanji izpeljuje iz tistega prvega, vsem nam danega. Subtilni opazovalec krajine dokazuje, da se lahko s svojimi likovnimi dejanji zavihti onkraj običajnih zaznav.

Anamarija Stibilj Šajn

 

Comments are closed.