Odprtje razstave TOK NESKONČNE REKE

Neskončna reka misli in duha

Že okroglih deset let z Društvom ARS Bovec v poznogotski cerkvi Device Marije v Bovcu pripravljamo poseben ciklus razstav. Pod nazivom Ars loci. Umetnost v pros­toru svetega predstavljamo dela sodobnih slovenskih umetnikov, ki na avtorske načine interpretirajo duhovne, religiozne, mistične ali verske vsebine. A tako, kot ne moremo dvakrat stopiti v isto reko, se tudi razstave posameznih ustvarjalcev razlikujejo po vsebinah in slogih. Vendar vsaka na svoj način pripoveduje o duhovni povezanosti v enovitem oceanu umetnosti.

Janko Orač, slikar in grafik, je bil rojen v Zibiki, živi pa v Novem mestu. Oba kraja sta ga zaznamovala, izoblikovala in obogatila. Okolje otroštva in mladosti je nanj vplivalo z mehkobo pokrajine in kontrasti spreminjajoče se narave, pa tudi s prvinsko estetiko likovnega izraza, izhajajočo iz tradicije podeželskega stavbarstva, ornamenta in motivike. Prav tako pa Oračevo razmišljanje, občutenje in ustvarjalno delovanje navdihuje večstoletna zgodovinska in kulturna dediščina Novega mesta.

Janko Orač ustvarja s poglobljenim razmislekom, a tudi z veseljem do eksperimenti­ranja, kar se pokaže v svežini njegovega avtorskega načina. Za predstavitev v cerkvi Device Marije je pripravil izbor starejših in novejših del, ki jih v ambientu razporeja v novo likovno in pripovedno celoto. Umetnik v duhu celostne umetnine išče dialog s prostorom, ki pa ga ne dojema le kot arhitekturni okvir, temveč predvsem kot duhovno vodilo. Izbrana dela iz ciklusov Tinska gotika, Neskončna reka skozi mesto, Harmonija svetlobe in Križev pot tako predstavijo raznolike motive – krajino, figuro in evangelijske pripovedi, – in skupaj s prostorom ustvarjajo svojevrsten prostorski poliptih, oltar, ki vabi k poslušanju nemega sporočila, poduhovljenemu užitku, doživetju svetega …

Delo iz ciklusa Tinska gotika povzema formalne elemente gotske arhitekture, ki so dominantni tudi v razstavnem ambientu, in hkrati simetrično nadomešča »manjkajočo« okensko odprtino arhitekture. Petnajst postaj Kristusovega pasijona (Križev pot), postavljenih v središče južne osi cerkvene ladje, v razstavni prostor začasno umesti značilno sakralno opremo, vendar pa je poudarek na vizualnem, ne pripovednem opisu prizorov: stilizirane človeške figure, barve, svetlobe, kontrasti in dramatični prepleti geometrijskih likov o pasijonu spregovorijo v likovnem jeziku.

Motiv križanja se ponovi v velikem barvnem triptihu, kjer osrednji pasijonski prizor slikar prikaže z nizanjem različnih barvnih temperatur. Prav tako motov križa obliku­jejo tri platna različnih formatov z naslovom Izvir spoznanja. V tem primeru je slikar dvodimenzionalnost barvne površine presegel s prefinjenim niansiranjem bele in modre. Triptih je pomensko večplasten; forma križa je geometrijska in enostavna, a kljub temu izrazito ekspresivna. S postavitvijo križa visoko nad gledalčevo očišče je avtor ustvaril tudi dominanten likovni, simbolni in prostorski poudarek.

Načelo, da mora slika vselej imeti jasno in trdno strukturo, Janko Orač poudari z mrežo vertikal in horizontal. Vendar se trdna zgradba, ki jo slutimo v ozadju vsake kompozicije, izmika geometrijskim izhodiščem – rahlja se v dinamične strukture, ki podpirajo umetnikovo ekspresivno potezo. Premišljeno grajene abstraktne kompozicije lahko spominjajo na mozaike, sestavljanke ali vitraje. Ravnotežje med urejeno strukturo na eni, in dinamiko na drugi strani, omogočajo usklajene barve, topli in hladni kontrasti ter domišljena iluzija prostora. Poigravanje s sestavljanjem pogledov pride posebej do izraza pri kompozicijah, ki so »zložene« iz različnih, na videz neskladnih posameznih slik – a končne podobe tako nastalih poliptihov delujejo nepričakovano uravnotežene. Tudi organski in geometrijski elementi so na Oračevih slikah vseskozi v harmoničnem sozvočju. Tako avtor vzpostavlja enakopraven dialog med materialnimi oz. trdnimi elementi, ki pripadajo realnosti zemeljskega sveta, ter fluidnimi oz. mehkimi prvinami, ki pripadajo svetu občutkov, misli in idej.

Tok reke je prispodoba za tok misli. V prepletu racionalnega in nezavednega mišljenja se prizori pojavljajo nenadzorovano in naključno, ne sledijo si v logičnem zaporedju, temveč podobe preskakujejo, se spajajo, se prekrivajo in razkrivajo, si nasprotujejo in se dopolnjujejo. Resničnost se izmenjuje z domišljijo, simbolna sporočilnost z vsakdanjo pripovednostjo. Likovno se miselni tok izraža v razdrobljenosti slikovne površine: platna se spreminjajo v migotav spoj plasti barve, številnih drobnih ploskev in potez, kolažiranih elementov, tekstur, točk in linij. Včasih Oračeve slike spominjajo na velike zemljevide, kjer se na eni slikovni ploskvi izmenjujejo različni prostorski plani: sočasno lahko opazujemo površje zemlje z zaplatami polj, mest in jezer ter lini­jami rek in dolin, nebo, oblake in zvezde, pa tudi bližnje pogledi na drevesa, rastline in človeške figure.

Nomen est omen, pravi latinski pregovor – ime je znamenje, ima pomen. Tako ne preseneča, da Orač pogosto v svoje krajine kot pomemben motiv vključuje tudi podobo njive in jo, dopolnjeno s točkovnimi znamenji, ki jih lahko interpretiramo kot semena, nadgrajuje v abstrahirano upodobitev motiva sejalca. Le-ta ima v umetnostni tradiciji, posebej slovenski, bogato zgodovino. Prispodoba o sejalcu iz Jezusove svetopisemske prilike govori o božji besedi, o pomenu nauka in vere ter o zaupanju v nesmrtno življenje. Morda ga lahko povežemo s starejšimi verovanji v plodnost, moč in dobroto Matere narave.

Umetnik z razstavo svojo »besedo« podaja gledalcu, sakralni prostor, v katerega je razstava umeščena, pa ponuja veličasten in hkrati umirjen ambient za kontem­plativen »pogovor« z likovnimi deli. Zato lahko obiskovalec pričujoče razstave na poseben način podoživlja umetnikovo sporočilo. Morda celo začuti, kako semena resnice in lepote vzklijejo v njegovi duši, kako reka neskončne ljubezni teče skozi njegovo srce.

 Monika Ivančič Fajfar

Posted in Aktualne novice | Leave a comment

Odprtje razstave PREPLETANJA

Posted in Neuvrščeni | Leave a comment

Osončeni sprehodi

Odprtje razstave slikarja Janka Orača v galeriji Knjižnice Tolmin

Posted in Aktualne novice, Neuvrščeni | Leave a comment

JANKO ORAČ – GRAFIKE

JANKO ORAČ, GRAFIKE – 23. marec do 30. junij 2018, Jakčev dom, Dolenjski muzej Novo mesto

Likovno snovanje diplomiranega slikarja in univerzitetnega specialista grafike Janka Orača se že štiri desetletja gibljev abstraktnem krogu lirične ekspresije, in sicer v tistem, v katerem se vez spredmetno stvarnostjo ni nikoli povsem pretrgala in ostaja prisotna enkrat vosnovni kompoziciji, drugič v risarskih intervencijah. Janko je opazovalecsveta, je umetnik, ki je v neprestanem gibanju in iskanju, saj kot sam pravi,je likovno ustvarjanje zanj življenjska pot. Tako je njegovo ustvarjanje pravopopotovanje, podvrženo neumornemuraziskovanju, ki se kaže tako na področju barvnega eksperimentiranja, vmedsebojnem kombiniranju različnih slikarskih in grafičnih tehnik, ter napodročju prehajanja dvodimenzionalnosti likovne površine v prostor. V letihneprekinjenega ustvarjanja je izoblikoval docela samosvoj, prepoznaven osebnilikovni rokopis, ki je dobro poznan tako strokovni kot širši javnosti.

Čeprav se na tej razstavi predstavlja z reprezentativnim izborom grafičnih del, v veliki večini najnovejših, jih ne moremo obravnavati ločeno od njegovega daljšega razvojnega obdobja, tako v grafiki, kot v slikarstvu. Njegovo ustvarjanje je namreč neločljivo povezano, saj se v slikarstvu pojavljajo določeni grafizmi, v grafikah pa se čuti slikarski pristop. Izrazito slikarski način razmišljanja je tako postal stalnica v njegovem ustvarjalnem procesu. Dela sintetizirajo njegovo likovno poetiko in zgovorno prikazujejo premišljen in nenehen razvoj v obeh ustvarjalnih panogah v svojstveni likovni poetiki. Za vsa njegova ustvarjena dela je značilno, da je njihov nastanek odvisen od slikarjevega trenutnega navdiha, ki ga skoraj praviloma najde v naravi ali v svojem neposrednem bivalnem okolju. Tako kljub abstraktnosti likovnih zapisov lahko v njih zaslutimo posamezne krajinske izseke ali izseke bivalnega okolja, posamezne arhitekturne elemente, predmete,figure, ki pa sicer nimajo upodobitvene funkcije, saj se rojevajo spontano v slikarjevi podzavesti. Lahko bi rekli, da uprizarja krajine svojega doživljanja, psihograme, ki so kot odsev soočanj, zaznav, doživetij in občutij vizualne stvarnosti. Jožef Muhovič je v enem od svojih zapisov napisal: »Umetniška dela so čutni ekvivalent duhovnih vsebin. Ko opazujemo umetniška dela, moramo za njihovo (še tako ekstravagantno in nerazumljivo) obliko vedno iskati človeka z njegovimi pogledi, potrebami, vrednotami, pa tudi željami, barierami in stiskami, ki izvirajo iz neskladja med njegovim notranjim in zunanjim svetom.«riginalna umetniška grafika je zahtevno, garaško delo, nemalokrat tudi umazano, ki zaradi procesnega in relativno dolgotrajnega ter počasnega načina nastajanja umetniku narekujejo specifičen ustvarjalni proces,ki traja dlje kot pri drugih izraznih likovnih medijih. Ustvarjalec grafike se v prvi fazi znajde pred prazno matrico, kot slikar pred belim platnom. V drugi fazi pa je ponovno postavljen pred format belega papirja, pripravljenega na odtis, in ki zahteva predhodno ustvarjalčevo znanje ter tehtno odločitev na vseh stopnjah snovanja – gradnje matrice in končnega odtiskovanja. Nedvomno pomemben je avtorjev notranji dialog z grafično snovjo, s postopki, z obdelavo različnih tiskarskih površin, v dodajanju, odvzemanju, tiskanju in vnovičnem tiskanju, raziskovanju skrivnosti papirjev in barv, delovanju jedkih snovi, opazovanju rojstva in razvoja grafičnega lista. Pravil v tehnologiji tiska pravzaprav ni;obstajajo le osnovne zakonitosti materiala in orodja ob likovnem konceptu ustvarjalca, ki se pri vsaki plošči spušča v novo avanturo, zanašajoč se na svojo izkušenost in iznajdljivost. V samem tehničnem postopku nastajanja grafike se Orač prepušča eksperimentiranju, ki mu omogoči želeno doseganje končnih tehničnih grafičnih učinkov in izkoriščanje medijskih možnosti. Z intenzivnim ustvarjanjem grafik se ukvarja že vse od leta 1994, insicer v širokem spektru klasičnih tehnik visokega tiska (lesorez, linorez, monotipija)in tehnikami globokega tiska (jedkanica, suha igla, akvatinta, reservage), poslužujepa se tudi najrazličnejših kombinacij med njimi. V zadnjem času ga jenezaustavljivo potegnila vase relativno mlada grafična tehnika, kolagrafija,tehnika visokega in globokega tiska, s katero se na tej razstavi predstaviprvič. Njena značilnost je, da z njo ne moremo doseči velikega števila enakihodtisov, lahko pa dosežemo zanimive monotipistične odtise z eksperimentiranjempri nanosu in brisanju barve ter jakostjo njenega nanosa. Orač ustvarja namrečpovsem neobremenjeno in se svobodno, brez zadržkov, spoprime z različnimitehničnimi principi ustvarjanja grafičnega medija. Grafiko z naslovom Iz ciklaOdtisi globin I lahko štejemo med izvorne avtorjeve kolagrafije, saj ga je njennastanek še globje potisnil v aktivno iskanje grafičnega izraza te tehnike, ki kljubpremišljeni zasnovi omogoča slučajne učinke prostorskih in svetlobnihvrednosti. Omogoča tudi hiter zapis idej in njen takojšen prenos v grafičnimedij. Nastal je cikel z naslovom Odtisi globin, v katerem se je avtor predvsemintuitivno prepuščal svojemu ustvarjalnemu glasu in kot iz globin so vrela nadan nova spoznanja prepredena s preteklimi doživljaji. Ustvarjene krajinenosijo pridih mističnosti, v nekaterih so upodobljeni v prostoru izgubljeniantropomorfni liki, ki vzbujajo temačno, tesnobno občutje, v drugih je krajina,prikazana skozi izčiščeno strukturo geometrijsko zasnovanih oblik.



Likovno snovanje diplomiranega slikarja in univerzitetnega specialista grafike Janka Orača se že štiri desetletja giblje v abstraktnem krogu lirične ekspresije, in sicer v tistem, v katerem se vez spredmetno stvarnostjo ni nikoli povsem pretrgala in ostaja prisotna enkrat vosnovni kompoziciji, drugič v risarskih intervencijah. Janko je opazovalecsveta, je umetnik, ki je v neprestanem gibanju in iskanju, saj kot sam pravi,je likovno ustvarjanje zanj življenjska pot. Tako je njegovo ustvarjanje pravopopotovanje, podvrženo neumornemuraziskovanju, ki se kaže tako na področju barvnega eksperimentiranja, vmedsebojnem kombiniranju različnih slikarskih in grafičnih tehnik, ter napodročju prehajanja dvodimenzionalnosti likovne površine v prostor. V letihneprekinjenega ustvarjanja je izoblikoval docela samosvoj, prepoznaven osebnilikovni rokopis, ki je dobro poznan tako strokovni kot širši javnosti.

Čeprav se na tej razstavi predstavlja z reprezentativnim izborom grafičnih del, v veliki večini najnovejših, jih ne moremo obravnavati ločeno od njegovega daljšega razvojnega obdobja, tako v grafiki, kot v slikarstvu. Njegovo ustvarjanje je namreč neločljivo povezano, saj se v slikarstvu pojavljajo določeni grafizmi, v grafikah pa se čuti slikarski pristop. Izrazito slikarski način razmišljanja je tako postal stalnica v njegovem ustvarjalnem procesu. Dela sintetizirajo njegovo likovno poetiko in zgovorno prikazujejo premišljen in nenehen razvoj v obeh ustvarjalnih panogah v svojstveni likovni poetiki. Za vsa njegova ustvarjena dela je značilno, da je njihov nastanek odvisen od slikarjevega trenutnega navdiha, ki ga skoraj praviloma najde v naravi ali v svojem neposrednem bivalnem okolju. Tako kljub abstraktnosti likovnih zapisov lahko v njih zaslutimo posamezne krajinske izseke ali izseke bivalnega okolja, posamezne arhitekturne elemente, predmete,figure, ki pa sicer nimajo upodobitvene funkcije, saj se rojevajo spontano v slikarjevi podzavesti. Lahko bi rekli, da uprizarja krajine svojega doživljanja, psihograme, ki so kot odsev soočanj, zaznav, doživetij in občutij vizualne stvarnosti. Jožef Muhovič je v enem od svojih zapisov napisal: »Umetniška dela so čutni ekvivalent duhovnih vsebin. Ko opazujemo umetniška dela, moramo za njihovo (še tako ekstravagantno in nerazumljivo) obliko vedno iskati človeka z njegovimi pogledi, potrebami, vrednotami, pa tudi željami, barierami in stiskami, ki izvirajo iz neskladja med njegovim notranjim in zunanjim svetom.«riginalna umetniška grafika je zahtevno, garaško delo, nemalokrat tudi umazano, ki zaradi procesnega in relativno dolgotrajnega ter počasnega načina nastajanja umetniku narekujejo specifičen ustvarjalni proces,ki traja dlje kot pri drugih izraznih likovnih medijih. Ustvarjalec grafike se v prvi fazi znajde pred prazno matrico, kot slikar pred belim platnom. V drugi fazi pa je ponovno postavljen pred format belega papirja, pripravljenega na odtis, in ki zahteva predhodno ustvarjalčevo znanje ter tehtno odločitev na vseh stopnjah snovanja – gradnje matrice in končnega odtiskovanja. Nedvomno pomemben je avtorjev notranji dialog z grafično snovjo, s postopki, z obdelavo različnih tiskarskih površin, v dodajanju, odvzemanju, tiskanju in vnovičnem tiskanju, raziskovanju skrivnosti papirjev in barv, delovanju jedkih snovi, opazovanju rojstva in razvoja grafičnega lista. Pravil v tehnologiji tiska pravzaprav ni;obstajajo le osnovne zakonitosti materiala in orodja ob likovnem konceptu ustvarjalca, ki se pri vsaki plošči spušča v novo avanturo, zanašajoč se na svojo izkušenost in iznajdljivost. V samem tehničnem postopku nastajanja grafike se Orač prepušča eksperimentiranju, ki mu omogoči želeno doseganje končnih tehničnih grafičnih učinkov in izkoriščanje medijskih možnosti. Z intenzivnim ustvarjanjem grafik se ukvarja že vse od leta 1994, insicer v širokem spektru klasičnih tehnik visokega tiska (lesorez, linorez, monotipija)in tehnikami globokega tiska (jedkanica, suha igla, akvatinta, reservage), poslužujepa se tudi najrazličnejših kombinacij med njimi. V zadnjem času ga jenezaustavljivo potegnila vase relativno mlada grafična tehnika, kolagrafija,tehnika visokega in globokega tiska, s katero se na tej razstavi predstaviprvič. Njena značilnost je, da z njo ne moremo doseči velikega števila enakihodtisov, lahko pa dosežemo zanimive monotipistične odtise z eksperimentiranjempri nanosu in brisanju barve ter jakostjo njenega nanosa. Orač ustvarja namrečpovsem neobremenjeno in se svobodno, brez zadržkov, spoprime z različnimitehničnimi principi ustvarjanja grafičnega medija. Grafiko z naslovom Iz ciklaOdtisi globin I lahko štejemo med izvorne avtorjeve kolagrafije, saj ga je njennastanek še globje potisnil v aktivno iskanje grafičnega izraza te tehnike, ki kljubpremišljeni zasnovi omogoča slučajne učinke prostorskih in svetlobnihvrednosti. Omogoča tudi hiter zapis idej in njen takojšen prenos v grafičnimedij. Nastal je cikel z naslovom Odtisi globin, v katerem se je avtor predvsemintuitivno prepuščal svojemu ustvarjalnemu glasu in kot iz globin so vrela nadan nova spoznanja prepredena s preteklimi doživljaji. Ustvarjene krajinenosijo pridih mističnosti, v nekaterih so upodobljeni v prostoru izgubljeniantropomorfni liki, ki vzbujajo temačno, tesnobno občutje, v drugih je krajina,prikazana skozi izčiščeno strukturo geometrijsko zasnovanih oblik.



V času magistrskega študija grafike na Zagrebški likovni akademiji se je poleg raziskovanja svojstvenega grafičnega izraza, z vso vnemo posvetil raziskovanju različnih tehničnih postopkov priprave matrice, ki so, primerno dobi ozaveščanja naravnejšega bivanja, temeljile predvsem na zdravju prijaznejših postopkih npr. jedkanju s soljo in modro galico, in z rezultati dosegel svojevrstnost, enkratnost in žlahtnost grafičnih odtisov.

Jakčev dom, Dolenjski muzej Novo mesto

Osnovni temelj, izhodišče grafičnega ustvarjanja, je nedvomno risanje oz. risba, ki s svojo emocionalno neposrednostjo in intuitivno prodornostjo nastopa kot najbolj prvinski, spontan in oseben izraz ustvarjalčevih misli in doživljanj. Sled roke je v risbi, obdelani z grafičnimi postopki še toliko bolj izrazna, zato so ustvarjalci grafike še posebej občutljivi na drobne nianse in jim posvečajo veliko pozornosti ter skrbno izbirajo v risbi artikuliranim oblikam ustrezno grafično tehniko, ki tem oblikam omogoča poudariti njihovo značilno oblikovno vsebino. V Oračevih grafikah se pojavljajo številni linijski poudarki in drobni ritmi potez, ki opozarjajo na avtorjevo izjemno subtilnost. Njegova izrazito individualno avtorska poetika risbe pa je razpoznavna v poenostavljenih silhuetah naravnih oblik, ki kot znakovne intervencije načrtno sooblikujejo kompozicijo likovnega polja, tako slikarskega kot grafičnega, in prihajajo iz avtorjevega nezavednega sveta. Kot pravi avtor sam, ga pri snovanju likovnega organizma zanimajo predvsem podobe, ki bi delovale kot znaki, simboli tega prostora in z njimi išče globljo vsebinsko – simbolno rešitev.

Pomemben cikel Oračevih ustvarjenih grafik predstavljajo lesorezi, ki ga privlačijo že od samih začetkov njegovih likovnih razmišljanj. Naravne strukture so tiste, v katerih prepozna svoj izraz in ki ga zapeljejo v likovno abstrakcijo z jasno pripovedno noto. Posamezni lesorezi so z mnogimi vključenimi simboli pravi poklon Novemu mestu, njegovim geografskim značilnostim, njegovi zgodovini in literarnim velikanom, ki so v njem ustvarjali. V njih prepoznamo posamezne krajinske izseke, predvsem okljuk reke Krke, podobo novomeškega vodnjaka na Glavnem trgu in posamezne predmete, ki so del arheoloških odkritij s Kapiteljske njive. Z veliko mero senzibilnosti se odzove tudi na verze posameznih pesnikov, ki mu kot ohlapno ogrodje služijo za gradnjo likovne zgodbe, naj omenim le Kettejevo pesem Na trgu. V tem duhu je skozi leta ustvarjanja izdal več grafičnih map za bibliofilske knjige, in sicer leta 2003 z naslovom Večnost trenutka, s pesmimi Josipa Ostija, leta 2007 z naslovom Reka poetičnih podob, s pesmimi Ivana Gregorčiča, Marjane Kočevar in Milana Marklja, leta 2012 mapo Exlibrisov in leta 2015 grafično mapo Svetline nad mestom, s pesmimi Mirana Jarca, Dragotin Ketteja in Severin Šalija.  Na področju grafike je tako ustvaril odličen opus, ki predstavlja trdno paralelo slikarskemu.

Pri reševanju prostorskih problemov Orač poseže tudi po skulpturnih slikah v obliki poslikanih prizem, njihovo različico je predstavil tudi na tokratni razstavi. Za razliko od predhodnih poslikanih, so tokratne ustvarjene s kosi kolažiranih fragmentov grafičnih odtisov. V bistvu gre za grafike, ki jim je avtor dodal še prostorsko razsežnost. Ti grafično kolažirani tristrani objekti v sebi, prav zaradi števila tri, nosijo neko posebno moč. Število tri namreč izraža razumski in duhovni red, združuje troedinost živega bitja, po določenih verovanjih naj bi bilo tudi popolno število, ki ne premore dopolnitve. Nenazadnje je tudi čas trojen; preteklost, sedanjost in prihodnost, in če se razmišljamo naprej, je na Oračevih prizmah prihodnost zapisana na strani, ki je obrnjena proti steni – zapisana, vendar očem nevidna. S kolažiranimi kosi grafik poskusnih odtisov premišljeno urbanizira likovno polje in vzpostavlja red, ki daje fragmentom novo vsebino, nenazadnje pa se skozi plodovito umetniško produkcijo sooči z lastnim likovnim razvojem. Gre za intimno refleksijo, v kateri starejša dela dobijo novo vlogo med tem, ko se soočijo z najnovejšimi.  Kot pravi avtor, se ob raziskovanju lastnega izraza zaveš, da odmiki nikoli niso zares odmiki in da so izhodišča ostala ista. Da je vedno po sredi neka notranja linija – tisto, kar je tvoje.

Ustvarjanje v različnih likovnih tehnikah, enkrat slikarstvu, drugič v grafiki, razširja obzorja in v ustvarjalni duh prinaša kisik, nova spoznanja, razmišljanja, nenazadnje rešitve, ki pripeljejo do razvoja in višje ravni likovnega snovanja. Nedvomno pa je v vseh izraznih tehnikah razvidna rdeča nit, ki povezuje celoten avtorjev tako slikarski kot grafični opus.

Če povzamem besede Bogdana Borčića, da mora dober grafik idejo likovnega dela obdržati v mentalni predstavi, v glavi, vse do poskusnega odtisa, se nam razkrije še ena pomembna značilnost grafičnega medija, in sicer njegova strukturalna postopnost. Tako natančno izdelan načrt izvedbenih stopenj privede grafika do tega, da mora misliti in delovati sistemsko in večplastno; tako počasi, plast za plastjo, razkriva skrivnosti grafičnega ustvarjanja. Na nas gledalcih pa je, da se ustavimo, zazremo in dovolimo, da se nam zgodba ustvarjene grafike nato plast za plastjo počasi odkriva in nas zapelje s svojo zgodbo ter v nas zbudi občutke, spomine, spoznanja… Grafiko tako razumem kot nosilko bolj tihih sporočil, ki zahteva kontemplacijo in poglabljanje. V svet liričnega razpoloženja, praviloma odslikanega iz avtorjeve lastne notranjosti, prežetega s pozitivnimi, optimističnimi mislimi ter brez intenzivnejšega miselnega vživljanja in zapletanja s predmetom, nas popeljejo grafike Janka Orača, če se jim le prepustimo.

Jasna Kocuvan Štukelj

Utrinki iz razstave, foto: Boštjan Pucelj

Posted in Aktualne novice, Neuvrščeni | Tagged , , , | Leave a comment

Vabilo

Vabilo 23032018

Posted in Aktualne novice, obvestila | Leave a comment

ZIBIKA – TINSKO 2016

zibika2016Vabljeni na odprtje likovnih del nastalih na XI. slikarski koloniji Zibika – Tinsko 2016, ki bo v petek, 18. novembra 2016 ob 18. uri v Kulturnem domu Šmarje pri Jelšah. 

Več informacij najdete v zgibanki.

 

 

 

 

vabilo-otvoritev-razst-kolonija-2016

Posted in Aktualne novice | Tagged , , | Leave a comment

Zibika – Tinsko 2016

vabilo kolonija Zibika webKulturno društvo Zibika in Janko Orač organizirata 11. slikarsko kolonijo, ki bo potekala od 2. do 5. junija 2016 na Tinskem. Zaključek z ogeldom likovnih del in kulturnim programom bo v soboto, 4. junija ob 18. uri. Vljudno vabljeni

Posted in Aktualne novice | Leave a comment

SVETLINE NAD MESTOM

Luna sanjava - lesorez

Luna sanjava – lesorez

650-letnica podelitve mestnih pravic Novemu mestu je pomemben jubilej, ki so ga v letu 2015 Novomeščani častitljivo obeležili na mnoge načine. Simbolno so spoštovanje do svojega mesta izkazali tudi mnogi umetniki, predvsem tisti, ki v svoj senzorni svet še posebej občutljivo ponotranjajo obdajajoči prostor in čas kot neustavljiva vira umetniškega navdiha.

Mednje s pričujočo grafično mapo Svetline nad mestom sodi tudi slikar in grafik Janko Orač. Izbira lesorezne tehnike z žlahtno tradicijo je za to priložnost seveda premišljena, saj ravno v tej tehniki avtorju uspeva doseči najbolj zanimiva kontrastna nasprotja. Le-ta so značilna tako za ekspresivno kot lirično izraznost, ki tvorita preplet tudi v tej grafični mapi, umetniku pa ob delovni disciplini omogočata likovno tehnično virtuoznost in možnost, da v oblikovnem in barvnem izrazu ničesar ne prepusti naključju. V Oračevem likovnem opusu so tudi sicer pogosto prisotni elementi krajinskega slikarstva in čeravno gre pri njem za abstraktne upodobitve imaginarnih krajin, temelječih bolj na ponotranjeni ekspresiji avtorja v korelaciji z vidnim prostorom, ki ga obdaja, lahko v njegovih delih v obliki znakovnih ideogramov vendarle pogosto najdemo topografske elemente. To so na primer značilni obrisi Gorjancev, nakazana silhueta kapiteljske cerkve, še največkrat pa znameniti okljuk Krke, ki v svojih nedrjih pestuje staro mestno jedro.

Tudi v grafični mapi devetih lesorezov je v poudarjeno zarezani strukturi črte okljuk rdeča nit, skozenj pa je Orač prepletel intimen umetniški dialog s tremi pesniki – Dragotinom Kettejem, Miranom Jarcem in Severinom Šalijem ter osvetlil duhovni horizont prostora z zadnjim stoletjem turbulentnega časa nad mestom. Izbor pesnikov se je ponujal sam po sebi, saj so omenjeni trije s svojo poezijo v različnih, a izjemno pomembnih obdobjih konstituiranja slovenstva močno zaznamovali tako slovenski literarni prostor kot tudi Novo mesto.

Na prelomu iz 19. v 20. stoletje, v obdobju vse glasnejših narodnih vprašanj in različnih pogledov na prihodnost Slovencev, v obdobju, ko so zoreli resni nastavki narodove neodvisne samobitnosti, je kot mlad dijak v Novem mestu bival pripadnik slovenske moderne in eden izmed četverice velikih, Dragotin Kette. V čutnem gejzirju mladih let in neuslišane ljubezni je ravno tukaj nastala njegova najlepša ljubezenska lirika. Janko Orač je v dialogu treh izbranih pesmi, med katerimi izstopa vsem znana serenada Na trgu (1897), uspel izvesti kar nekaj simbolnih nastavkov, ki pričarajo Kettejevo atmosfero. V duhu časa, ki ga je zaznamoval impresionizem, je tudi Kette  v pesmi nizal neposredne zaznave čutnih vtisov in ga pesniško podkrepil še z blagoglasjem ali evfonijo. Orač je v likovni govorici to poudaril z impresionistično značilnim trepetanjem slike, dinamiko, ki jo je izvedel z lesoreznimi vrezi v več smeri. Ti kot pastozni nanos barve v slikarstvu simbolno ponazarjajo nenehno migetanje svetlobnih odbleskov na gladini vode, energijo vodic in meglic, metaforo neizživete pesnikove mladosti in življenja, kar je bilo pri Ketteju žal sinonim. V interpretaciji mu je izjemno uspelo ujeti ravno razliko med mladostno umetniško energijo in zrelo umetniško potezo. Če lahko pri Ketteju v znamenitem verzu »Vse v mraku / mirnó, / na vodnjaku / samó / tih vetrc z vodoj poigrava« začutimo personalizirano trepetanje bolečine, pa v Oračevem simbolno praznem čolnu in polni luni spokojno posežemo po prostoru, ki se neminljivo in neskončno razprostira nekje od tod do večnosti. Dodaten simbolni pomen ima tudi Oračeva izbira temne barve, ki se v vseh treh delih metaforično razliva kot Kettejeva »noč trudna«.

Ta deluje kot slutnja časov, ki jih je s svojo izjemno poezijo ujel Oračev drugi izbranec, Miran Jarc, eden stebrov novomeške pomladi in eden glavnih literarnih avtorjev slovenskega ekspresionizma. V treh Oračevih dialogih z Jarcem lahko prav gotovo najdemo tudi senco Jarčevega mladostnega prijatelja Božidarja Jakca, ki je v duhu časa likovno opremil njegovo prvo pesniško zbirko Človek in noč (1927), vpliv Jakčevih del pa je moč zaznati tudi v Oračevih lesorezih, predvsem v filigranskih učinkih na slikovni površini. Oračeve vijugasto zaobljene linije ponazarjajo čas simbolizma in secesije, skozi katerega je vsled svetovne morije mlada plejada slovenskih umetnikov interpretirala čas in vstopila v ekspresionizem ali kot je to v pesmi Pomlad iz zbirke Lirika (1940) označil Miran Jarc: »… Pomladni prepihi / v bitja zanašajo sinji nemir.«

Jarčevemu dialogu: »… brez besed, / kot da se pogovarjata v večernem molku Duša, Bog« je prisluhnil tudi v otroški izkušnji trpko zaznamovan tretji Oračev izbranec, Severin Šali. Njegovo intimno liričnost, vpeto v novoromantični simbolizem, je Orač poudaril tudi skozi izbrano jesensko paleto barv in s prepredenimi koprenami, ki varujejo mlado in ranljivo umetniško dušo. Najbolj očitno je to pri interpretaciji pesmi Večer v sobi, ki jo je Šali objavil v svoji prvi zbirki Slap tišine (1940), tako rekoč na predvečer druge velike svetovne morije, ki pa takrat še ni mogla greniti življenjske sle hrepeneče pesniške duše. Pesem iz Šalijevega zrelega obdobja Po nevihti iz pesniške zbirke Pesnik na večerni poti (1991) je Orač v duhu časa simbolno interpretiral v slovanski modrini, ki ponazarja brezmejnost vode in neba, in jo lahko razumemo kot Šalijevo poetično popotnico Sloveniji in Novemu mestu, ko sta vstopila v novo, najzrelejše obdobje. Umetnika nas romantično nagovarjata: »Svetline se odpirajo / v oblakih – kako lep, / kako čist bo čas, / ko se bo večer odstiral / v zrcalu zarje.« Toda predvsem od nas vseh skupaj je odvisno, ali »Samotna pot / bo pokrita / z rubinastim prahom, / za mehko hojo v noč …« Naredimo Novemu mestu vse najboljše!

 

Goran Milovanović

Posted in Aktualne novice, Kritike | Tagged , , | Leave a comment

Predstavitev grafične mape Janka Orača

orac nmVljudno vabljeni na predstavitev grafične mape »Svetline nad mestom«grafika in slikarja Janka Orača, ki je posvečena Novemu mestu. Oračeve barvne lesoreze dopolnjujejo pesmi Dragotina Ketteja, Mirana Jarca in Severina Šalija.  Grafično mapo bosta predstavila avtor Janko Orač ter avtor spremne besede in kustos GalerijeBožidar Jakac iz Kostanjevice na Krki Goran Milovanović. Dogodek bomo obogatili z recitacijami in glasbo. Predstavitev grafične mape Janka Orača bo  v PONEDELJEK, 21.3.2016 ob 18.uri v Knjižnici Mirana Jarca Novo mesto.

A3-1-Janko-Orac-predstavitev-graficne-mape (1)

Posted in Aktualne novice, obvestila | Tagged , | Leave a comment

ZIBIKA – TINSKO 2015

OLYMPUS DIGITAL CAMERAKulturno društvo Zibika in Janko Orač VAS VABIMO na odprtje razstave likovnih del,

nastalih na X. slikarski koloniji  ZIBIKA – TINSKO 2015 v četrtek, 5.11.2015, ob 18.uri,

v Kulturnem domu Šmarje pri Jelšah. Skozi foto-vizijo bomo obudili spomine

na deset let kolonije.  Continue reading

Posted in Aktualne novice | Tagged , , , | Leave a comment