SVETLINE NAD MESTOM

Luna sanjava – lesorez

650-letnica podelitve mestnih pravic Novemu mestu je pomemben jubilej, ki so ga v letu 2015 Novomeščani častitljivo obeležili na mnoge načine. Simbolno so spoštovanje do svojega mesta izkazali tudi mnogi umetniki, predvsem tisti, ki v svoj senzorni svet še posebej občutljivo ponotranjajo obdajajoči prostor in čas kot neustavljiva vira umetniškega navdiha.

Mednje s pričujočo grafično mapo Svetline nad mestom sodi tudi slikar in grafik Janko Orač. Izbira lesorezne tehnike z žlahtno tradicijo je za to priložnost seveda premišljena, saj ravno v tej tehniki avtorju uspeva doseči najbolj zanimiva kontrastna nasprotja. Le-ta so značilna tako za ekspresivno kot lirično izraznost, ki tvorita preplet tudi v tej grafični mapi, umetniku pa ob delovni disciplini omogočata likovno tehnično virtuoznost in možnost, da v oblikovnem in barvnem izrazu ničesar ne prepusti naključju. V Oračevem likovnem opusu so tudi sicer pogosto prisotni elementi krajinskega slikarstva in čeravno gre pri njem za abstraktne upodobitve imaginarnih krajin, temelječih bolj na ponotranjeni ekspresiji avtorja v korelaciji z vidnim prostorom, ki ga obdaja, lahko v njegovih delih v obliki znakovnih ideogramov vendarle pogosto najdemo topografske elemente. To so na primer značilni obrisi Gorjancev, nakazana silhueta kapiteljske cerkve, še največkrat pa znameniti okljuk Krke, ki v svojih nedrjih pestuje staro mestno jedro.

Tudi v grafični mapi devetih lesorezov je v poudarjeno zarezani strukturi črte okljuk rdeča nit, skozenj pa je Orač prepletel intimen umetniški dialog s tremi pesniki – Dragotinom Kettejem, Miranom Jarcem in Severinom Šalijem ter osvetlil duhovni horizont prostora z zadnjim stoletjem turbulentnega časa nad mestom. Izbor pesnikov se je ponujal sam po sebi, saj so omenjeni trije s svojo poezijo v različnih, a izjemno pomembnih obdobjih konstituiranja slovenstva močno zaznamovali tako slovenski literarni prostor kot tudi Novo mesto.

[Show as slideshow]

Na prelomu iz 19. v 20. stoletje, v obdobju vse glasnejših narodnih vprašanj in različnih pogledov na prihodnost Slovencev, v obdobju, ko so zoreli resni nastavki narodove neodvisne samobitnosti, je kot mlad dijak v Novem mestu bival pripadnik slovenske moderne in eden izmed četverice velikih, Dragotin Kette. V čutnem gejzirju mladih let in neuslišane ljubezni je ravno tukaj nastala njegova najlepša ljubezenska lirika. Janko Orač je v dialogu treh izbranih pesmi, med katerimi izstopa vsem znana serenada Na trgu (1897), uspel izvesti kar nekaj simbolnih nastavkov, ki pričarajo Kettejevo atmosfero. V duhu časa, ki ga je zaznamoval impresionizem, je tudi Kette  v pesmi nizal neposredne zaznave čutnih vtisov in ga pesniško podkrepil še z blagoglasjem ali evfonijo. Orač je v likovni govorici to poudaril z impresionistično značilnim trepetanjem slike, dinamiko, ki jo je izvedel z lesoreznimi vrezi v več smeri. Ti kot pastozni nanos barve v slikarstvu simbolno ponazarjajo nenehno migetanje svetlobnih odbleskov na gladini vode, energijo vodic in meglic, metaforo neizživete pesnikove mladosti in življenja, kar je bilo pri Ketteju žal sinonim. V interpretaciji mu je izjemno uspelo ujeti ravno razliko med mladostno umetniško energijo in zrelo umetniško potezo. Če lahko pri Ketteju v znamenitem verzu »Vse v mraku / mirnó, / na vodnjaku / samó / tih vetrc z vodoj poigrava« začutimo personalizirano trepetanje bolečine, pa v Oračevem simbolno praznem čolnu in polni luni spokojno posežemo po prostoru, ki se neminljivo in neskončno razprostira nekje od tod do večnosti. Dodaten simbolni pomen ima tudi Oračeva izbira temne barve, ki se v vseh treh delih metaforično razliva kot Kettejeva »noč trudna«.

Ta deluje kot slutnja časov, ki jih je s svojo izjemno poezijo ujel Oračev drugi izbranec, Miran Jarc, eden stebrov novomeške pomladi in eden glavnih literarnih avtorjev slovenskega ekspresionizma. V treh Oračevih dialogih z Jarcem lahko prav gotovo najdemo tudi senco Jarčevega mladostnega prijatelja Božidarja Jakca, ki je v duhu časa likovno opremil njegovo prvo pesniško zbirko Človek in noč (1927), vpliv Jakčevih del pa je moč zaznati tudi v Oračevih lesorezih, predvsem v filigranskih učinkih na slikovni površini. Oračeve vijugasto zaobljene linije ponazarjajo čas simbolizma in secesije, skozi katerega je vsled svetovne morije mlada plejada slovenskih umetnikov interpretirala čas in vstopila v ekspresionizem ali kot je to v pesmi Pomlad iz zbirke Lirika (1940) označil Miran Jarc: »… Pomladni prepihi / v bitja zanašajo sinji nemir.«

Jarčevemu dialogu: »… brez besed, / kot da se pogovarjata v večernem molku Duša, Bog« je prisluhnil tudi v otroški izkušnji trpko zaznamovan tretji Oračev izbranec, Severin Šali. Njegovo intimno liričnost, vpeto v novoromantični simbolizem, je Orač poudaril tudi skozi izbrano jesensko paleto barv in s prepredenimi koprenami, ki varujejo mlado in ranljivo umetniško dušo. Najbolj očitno je to pri interpretaciji pesmi Večer v sobi, ki jo je Šali objavil v svoji prvi zbirki Slap tišine (1940), tako rekoč na predvečer druge velike svetovne morije, ki pa takrat še ni mogla greniti življenjske sle hrepeneče pesniške duše. Pesem iz Šalijevega zrelega obdobja Po nevihti iz pesniške zbirke Pesnik na večerni poti (1991) je Orač v duhu časa simbolno interpretiral v slovanski modrini, ki ponazarja brezmejnost vode in neba, in jo lahko razumemo kot Šalijevo poetično popotnico Sloveniji in Novemu mestu, ko sta vstopila v novo, najzrelejše obdobje. Umetnika nas romantično nagovarjata: »Svetline se odpirajo / v oblakih – kako lep, / kako čist bo čas, / ko se bo večer odstiral / v zrcalu zarje.« Toda predvsem od nas vseh skupaj je odvisno, ali »Samotna pot / bo pokrita / z rubinastim prahom, / za mehko hojo v noč …« Naredimo Novemu mestu vse najboljše!

Goran Milovanović